Ostrina Sobivam s svojo bolečino. Teče po mojem spominu. Izgineva in se vrača med meglo in jasnino. Vem, ne bo nikoli minila. Le nekaj manj je bo, le nekaj več je bo iz rane, ki se nikoli, nikoli ne bo zacelila. Od dne do dne, od jutra do mraka, od mraka do zore rana se ta zaceliti ne more. ... 

Ker vseskozi poslušamo in gledamo samo slabe novi ...