Noč se je spustila na zemljo. Objela je vse živo. Zvezde so se prižgale na nebu in zaigrale svoj nočni ples. V miru morja, narave, je njihov ples resnično nepozaben. Potem pridejo utrinki. Takole jasno nebo jih ponudi nešteto.
En utrinek, ena želja. Hm, mislite da se bo izpolnila. Verjamete v to? To je skoraj tako kot verjeti v dedka mraza ali božička. Vsi vemo, kako je s tem, a za vzdušje nam pašem da verjamemo v čarobnost trenutka. Tako je tudi z utrinki. Vemo kako nastanejo, vemo da je to čisto logičen in naraven pojav a vseeno verjamemo, da, če ga vidimo, nam bo prinesel kakšno izpolnjeno željo. In prav je tako. Zakaj bi na svet gledali popolnoma racionalno. Veliko lepše je, če se malo umaknemo v iracionalno, domišljisko. Četudi se nam tista želja ne bo uresničila, ostaja upanje, ostaja želja in ni vrag, da je velika možnost, da se nam uresniči.
Zato, glejmo v nebo, sami ali v dvoje, kakorkoli, zaželimo si kaj, morda se nam uresniči. Če pa ne, se ponovno zazrimo v nebo in ob naslednjem utrinku...saj veste,.....
Večina vas že spi....nekaj vas klepeta zasebno, a tudi vi boste počasi utonili v svoje sanje.
Če nimate te sreče, da je nad vami jasno poletno nebo, vam kanček te sreče posodim, jaz jo imam veliko, in ne bom pogrešal tistega dela, ki jo namenim vam. Še več, morda mi bo pa ravno tisti del, ki je namnejn vam, prinesel srečo ali pa izpolnitev kakšne skrite želje. Morda.
Lepe sanje vsem....Ko bo pa čas dozorel, vas pridem pokrit. Pa kakšen poljub tudi prilepim.......Takole nežno, na lice.....Za srečo.....
Lahko noč