Ma kaj te jaz vem!? Sem včeraj ves nasršen prišel iz mariborske Dvorane Tabor kjer so ta vikend slovenski košarkarji igrali zadnji pripravljalni turnir pred svetovnim prvenstvom v Istambulu. Pravzaprav v Carigradu. Kaj igrali, lomili so ga kot hudič, ki ga je pravkar ‘’srat” pritisnilo, pa brezglavo drvi na stranišče, da ne bi kaj v hlače izpustil. S to razliko, da so naši pubeci delovali, kot da jim je kaj v hlače ”vujšlo”. Ne, res. Kakšna igra je to? Ok, če so včeraj proti Rusom še nekako delovali, kot da obvladajo, je danes proti Srbiji in predvsem v petek proti Novi Zelandiji vse skupaj dišalo na ”nimajo pojma”. Eh, stokrat sem si že rekel, da me takšne stvari ne smejo iztiriti, da je fantom potrebno dati priložnost, da se izkažejo, pa tudi selektorju pustiti, da dela v miru brez novinarskega in kakršnegakoli cirkusa okoli sebe. A ne gre.
”Se te nisn neki frdamani idijot, pa da mi fsak sere kak če. Ki so te totega Bečirovića dali za selektora. Pa kaj so fsi prfuknjeni. Okej Boki, okej Dragič, še mlajši Dragič je dobro špilo. Slokar se bori, Jagoda tudi, samo je že malo zmatran od totih let, Klobučar in Zupan tak – tak, Vidmar se še uči, Brezec je nerodn ko moja 96 let stara oma, Lakovič pa fse kaj dobrega v 36 minutah naredi v zadnjih štirih zjebe. In to glih fsakič. Hasan se mi zdi da je skos posran, Udrih… o njem sploh nea vem kaj naj rečem, Sani pa je isti ko Lakovič. Ko da sta jebena enojajčna dvojčka. Joj, kaj pa šele šut. Ko da jim je kaki škilavi roke fkup centriro. In s tem naj tam v Istambuli kaj naredimo? Se se nam bo celi svet smejo. Doma bi rajši fstali, krampe v roke vzeli, pa par rovof skopali. Bi blo več koristi.”
Besede mojega prijatelja Jocota, ki pa skoraj ”držijo vodo”. Ekipa ne funkcionira homogeno. Kot klapa. Včasih se res zdi kot, da se Memi na trenutke izgubi. In da niti slučajno pubeci ne igrajo ”za selektorja” kot takrat, ko jih je vodil Jure Zdovc. Takrat je bilo čutiti energijo. Ponos. Željo. Zdaj pa… Moti me tudi to… pravzaprav sem zaradi tega žalosten, da kljub svojemu velikemu potencialu tega nikdar ne izkoristimo do konca. Stare zamere se že predolgo vlečejo in razni lobiji že predolgo delujejo v škodo naše reprezentance. Verjetno bo tako tudi po tem svetovnem prvenstvu in samo upam lahko, da bo s tem enkrat konec. Tako malo kot nas je v naši državici (pa kljub temu delamo probleme veliki Rusiji, ki bo kmalu dobila kompleks ”Slovenija”), si ne moremo privoščiti, da ne bi igrali res vsi najboljši. Brata Lorbek, Beno Udrih, pa tudi svojeglavi Saša Vujačić in upokojeni Nesterović, da o poškodovanem Smodišu sploh ne izgubljam besed. Pa še kdo bi se našel. Škoda… škoda… škoda. Vse reprezentance bi lahko dobesedno ”nalomili”. Tudi Američane, pa naj se sliši še tako prevzetno. Ampak…
Hmmm, kljub vsemu bom čez slaba dva tedna iz vsega srca navijal in stiskal pesti za te naše fante. Za katere upam, da bodo dali vse od sebe in se junaško ter s srcem borili do zadnjega atoma moči. Takrat bom ponosen na njih. Tudi, če vse tekme izgubijo.
