Danes sem bil, kar zgodaj pokonci. Za sabo sem imel zelo slab spanec in jutranja kava, se mi je zdela zelo potrebna, da pridem k sebi. Prvi pogled skozi okno, ni obetal nic dobrega. Crni oblaki in veter, pricel sem dvomit v uspeh nase namere. Kmalu je sledil telefonski klic, ki je moje dvome potrdil. Ah, k vragu to vreme, pa taksne psihicne priprave sem dal skoz, in vse za prazen nic. Ko sem se ze sprijaznil z vremenskim nagajanjem, pa znova zazvoni telefon:``vseeno bomo poskusili, mogoce pa nam uspe.´´ Prijateljica me je znova prestavila v alarmantno stanje. Res sezona za jadranje je od junija do avgusta, takrat so tud najboljsi pogoji, ker pa je letosnji maj zelo vroc in poleten je bilo vredno poskusiti prej. Ko pa smo prispeli na Pohorje, pa smo kmalu uvideli, da nas podvig ne bo mogoc. Nizka oblacnost in sunki vetra nam niso omogocali vzleta. Odlocili, smo se, da pocakamo morda pa se vreme popravi. In smo cakali in cakali in se vec cakali. Potrplenje nas je ze zapuscalo, ko se eden nase odprave domisli spremembe lokacije. Znova smo se podali na pot, tokrat v Kocno na Pohorju. Neverjetno, nekaj kilometrov smo prevozili in vreme je bilo popolnoma drugacno. Vroce sonce in rahel vetric sta ustvarila optimalne pogoje.
KOCNO vzletna trasa...
Fantje in dekleta so priceli z pripravami in jaz sem postajal vse bolj nemiren. Loteval se me je panicni strah. Govoriti in pogovarjati se o poletu z jadralnim padalom je eno, dejansko leteti pa drugo. Bil sem na tem, da se umaknem - pobegnem. Prijateljica, ki je mojo stisko opazila me je pomirila in mi vlila poguma. Bolj se je blizal start, bolj se je moje telo nekontrolirano treslo. Zivci so me popolnoma izdali. Nato mi pristopi pilot oz. clovek s katerim bom sel skoz krst. Povedal mi je navodila, ki sem se jih moral do potankosti drzati, komaj je zadrzeval smeh, ko je videl moj strah. Na vprasanje, ce sem preprican, da si tega res zelim, sem imel zadnjo moznost, da stisnem rep med noge. Brez besed samo prikimam. Ceprav sem se tresel sem bil odlocen, da nisem zastonj prestajal osebne muke, ki so me kar dva dni spremljale na vsakem koraku.
to nisem jaz...
Sledil je vzlet, ki sprva ni kazal uspeha, saj me noge niso ubogale. Le s tezavo sem jih premikal in skoraj bi morala opustiti poskus, a nama je koncno le uspelo. Trenutki, ki so sledili, se ne dajo opisati kar tako. Obcutek, ko ti zmanjka tal pod nogami in ves, da si odvisen od kosa plastike in nekaj vrvi je zelo ponizen. Samo dvigovanje je zelo mirno, le postopoma pridobivas na visini. Groznemu strahu sledi ocutek nelagodja, saj se ti poraja sto vprasanj. Kaj ce pihne mocan veter, kaj ce se strga padalo, kaj ce se strga vrv, kaj ce strmoglaviva itd.
oja to pa sem (tisti od spredaj)...
Ko se koncno umiris, pa se pricne tisti del poleta, ki te preprica. Pogled je spektakularen in nima primerjave. Letel sem ze z balonom in letalom, pa se sploh ne da primerjati. To, kar ti je ponujeno pod nogami se ne da opisati.
POHORJE..
MARIBOR...
SLOVENSKA BISTRICA...
pogled na MARIBORSKO POHORJE nekje nad Limbusem...(to sliko sem uspel slikati celo sam)
Pilot naju je dvigoval in spet spuscal enkrat 400m, drugic 600m in visinsko razliko obcutis po ohladitvah in otoplitvah zraka. Enkrat je pokrajina spodaj natanko prepoznavna, drugic pa spet ne ves, kje se trenutno nahajas, ker vse izgleda enako. Cas je hitro mineval in moj prvi polet se je blizal koncu. Pilot me je spomnil na pravila pristajanja, saj je lahko zelo trdo in bolece, ce se ne ravnas prav. Prav tesnoben obcutek je ko se ti zemlja spet priblizuje. Pristala sva mojstersko in nekaj casa sem v nogah imel pijani obcutek.
kraj pristanka ZG. POLSKAVA v ozadju, cist zadaj je Kocno, kjer se je polet zacel.
Ce vas visine ni strah, pol morate poskusiti. Prvic je tezko, tega ne morem zanikati. Vsi strahovi se naenkrat pojavijo. Ce pa vam uspe in jih premagate, dozivite cas svojega zivljenja. Jaz bom to ponovil, na vsak nacin!
Se veliko, bi lahko napisal, pa se mi roke se vedno tresejo, imam resne probleme z tipkami.
Tags: polet ki bo ostal v spominu