Moje nove vsebine
Blagor enookemu v deželi slepih ali WTF je atrofija možganov! (Blog)
Pisalo se je leto 2009 ... Ravno sem se pobiral po drugi prisilni hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici, ko so mi postavili diagnozo. Atrofija možganov. WTF?! Točno tako. Atrofija je odmiranje celic. V mojem primeru možganske skorje in malih možganov. Si lahko predstavljaš, kako je, ko ti sredi najhujše depresije postavijo tako diagnozo. Ne moreš. Tako je kot bi gazil po temni vlažni vrtači sredi kraškega polja pa bi nekdo še gnojnico na tebe zlil. "Saj lahko živiš normalno" so rekli in "možgani znajo prevzeti funkcijo ostalih delov možganov". Prepričan sem bil, da je mojega življenja konec. Da postajam bebav. Da nimam več ravnotežja. Da mi peša spomin. Da vem, zakaj sem nor. Da bom umrl kot mlad debil.
Še vedno se je pisalo leto 2009. Po slikanju na MRI (magnetna resonanca) sem se odpravil k nevrologu. Baje je precej priznan v Sloveniji. Pa je rekel: "Kaj vas muči?" Sem rekel: "Možgani mi odmirajo in spomin mi peša". "Česa pa bi se rad spomnil?" "Česar koli," sem odvrnil. Mi je rekel naj si zapomnim nekaj številk in jih ponovim. Mi je rekel, naj se delam, da si zjutraj umivam zobe in češem lase in sem mahal po zraku z navidezno ščetko in glavnikom. Me je šest študentk in študentov spraševalo pregovore. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Ni vse zlato kar se sveti. Blagor enookemu v deželi slepih. Sem jih poskušal razložiti in so se večkrat nasmejali mojim razlagam. Mislil sem, da se bom razjokal od sramote in zaradi bebavosti, ki me čaka. "Umirite se," je rekel njihov mentor. "Fant nima sposobnosti abstraktnega razmišljanja." Pa me je na koncu kljub temu pomiril z besedami: "Poznam človeka, ki ima atrofijo možganov. Genij. Vrhunski matematik."
Pisalo se je leto 2010. Zgodba o Davidu Locku je prišla na police knjigarn in knjižnic. Založba Manični poet je začela svoj pohod. Atrofija možganov je potlačena zgodovina, živa samo še globoko v podzavesti. Na četrtem nivoju. Knjiga Manični poet je tik pred izidom. Študenti in študentke? Blagor enookemu v deželi slepih! (več ...)
Objavljeno: 6.8.2010 ob 9:08 | Ogledov: 127 | Komentarjev:
Manični depresivec. Pa kaj. (Blog)
By Manični poet
Z manično depresijo ali bipolarno motnjo kot jo lepše imenujejo psihiatri, sem se prvič srečal kaka štiri leta nazaj. V tistem obdobju sem se intenzivno ukvarjal z meditacijami in prepričan sem, da je ravno to botrovalo spremenjenemu stanju zavesti …
Ne bi rekel, da sem drugačen. Ko mi bo nekdo razložil, kaj je normalno, bom lahko pojasnil, v čem sem drugačen od tega pojma. Sicer pa smo vsi drugačni, vsak na svoj način in vsak je popoln v tej svoji drugačnosti od drugih.
Ja, bile so ženske. Veliko njih. Pomenijo mi veliko, saj začinijo življenje, mu dajejo žensko energijo in ga popolnjujejo. Ženske dojemajo svet drugače kot moški in ravno združitev obeh polov dojemanja življenja lahko pripelje do čudovitih rezultatov. Težko bi našel neko stvar na ženski, ki mi je posebej všeč, saj vsaka izstopa na svoj način. Absolutno je pomembna fizična privlačnost, ta živalski nagon nam očitno tekom evolucije ni bil odvzet, a s starostjo raste tudi potreba po notranji lepoti, po nečem metafizičnem, nečem, kar je očem skrito.
Manična depresija je stanje duha, ki ti odpre dimenzije, ki jih normalni” ljudje ne morejo nikoli doseči. Od privzdignjenega stanja zavesti, ko se počutiš kot bog, do najnižjih globin, ko gaziš po gnojnici, jo grgraš in ne veš, kako ven. Ljudje te dojemajo vsak po svoje, a najteže je prebroditi miselnost, da te imajo za manj vrednega.
Hospitalizacija je prisilno sredstvo, ki ga ne bi privoščil nikomur. Ponavadi te hospitalizirajo v maničnem stanju, saj po njihovem prepričanju ogrožaš družbo. Z močnimi pomirjevali te zbijejo na tla in poskrbijo, da ostaneš tam. Nebogljen, nenevaren. Brez pravih prijateljev in družine ne bi šlo, še posebej ko prideš ven. Ključno je spoznanje, da nisi nič drugačen, da si enakovreden drugim in da si ravno zaradi svoje izkušnje močnejši.
Po hospitalizaciji ti določijo psihiatra, katerega ključna naloga je, da predpisuje zdravila. V mojem primeru stabilizatorje razpoloženja (litij) in antidepresive. Postopoma se doza zmajšuje. Do prave psihoterapije je pri nas težko priti, razen samoplačniško, kar je sramotno. Sploh v času, ko vedno več ljudi potrebuje tovrstno pomoč.
Ko prideš do spoznanja, da si še vedno sposoben normalno funkcionirati v svetu in da si sposoben iz sebe narediti nekoga, se počutiš, kot da bi se ponovno rodil. Mene je rešilo pisanje. Od tam naprej je šlo samo še navzgor. Najprej prva knjiga, pa lastna založba, pa razširitev dejavnosti. Delo dejansko krepi človeka in ga osvobaja. Pozabiš na probleme in se zaveš, da si živ. Delo je molitev” pravi napis v nekem ašramu v severni Indiji, medtem ko dobro znani guru Sai Baba pravi: Roke, ki delajo, so vredne več od tistih, ki molijo.”
O manični depresiji in ostalih psiholoških boleznih se govori premalo. Sploh bi morali o tem več govoriti ljudje, ki te bolezni” doživljajo in preživljajo. Sam sem se hitro odločil, da se ne bom skrival, delil svojo zgodbo z več mediji in napisal knjigo o svojem življenju z manično depresijo, ki bo izšla avgusta letos. Razpravljanje o tovrstnih stvareh je ključno za boljše razumevanje in destigmatizacijo. A v družbi, ki homoseksualce še vedno obravnava kot drugorazredne državljane in izrodke družbe, je to sila težko. Ne pa nemogoče.
Knjiga Manični poet izide 13. avgusta 2010. V prednaročilu jo lahko naročite na spletni strani založbe Manični poet. (več ...)
Objavljeno: 2.8.2010 ob 14:08 | Ogledov: 175 | Komentarjev:
Manični poet - Teaserji 1 - 4 (Povezava)
Manični poet je mlada založba, ki je nastala v začetku februarja 2010, kot odziv na obstoječe založbe, ki obvladujejo slovenski literarni trg in ga hkrati omejujejo s tem, ko ne dajo priložnosti mladim, neuvljevljenim avtorjem. (več ...)
Objavljeno: 1.8.2010 ob 15:27 | Ogledov: 43 | Komentarjev:
Trpljenje kar tako ali vsak naj svojo prtljago nosi sam! (Blog)
By Manični poet
Sem zadnje čase spet obkrožen z ljudmi, ki trpijo. Kar tako. Da bi se smilili. Drugim in sebi. Ker vem, da se vas bo kar nekaj spoznalo v tem postu, vas prosim, da ne reagirate čustveno in niste užaljeni. Naj vam bo tale zapis v vzpodbudo ...
Ne vem zakaj, a ljudje smo taka bitja, da radi rinemo v težave. Naš mazohistični bit nas tlači v situacije, v katerih se počutimo slabo, med ljudi, ob katerih se počutimo slabo, v službe, v katerih se počutimo slabo ... Sociologi pravijo, da je čovek samodestruktivno bitje. Hiter pogled na dogajanje po svetu temu pritrjuje, a sam sem še vedno prepričan, da je upanje za sodobnega človeka.
Ne glede na to, kako dobri smo po srcu in kako radi bi delili to dobroto, kruta resnica je, da ne moreš pomagati drugemu človeku. Vsak mora sam nositi svojo prtljago, ki si jo je nabral skozi to in prejšnja življenja ter od svojih prednikov. Bojda se geni prenašajo skozi šest generacij. Pomislite torej, koliko karme, poleg svoje, nosite na ramenih. Kakorkoli. Vsak si lahko pomaga le sam. Najlažje tako, da sebi prizna, da ima probleme, jih ozavesti, najde vzrok za njih in začne reševati. Pot je dolga, luknjasta in polna ovir in večkrat se počutiš, kot bi z ožuljenimi nogami hodil po razbitem steklu. Kdo bo prehodil to pot namesto tebe? Bom jaz? Bodo tvoji prijatelji, znanci, sorodniki? Ni sramota prositi za pomoč, a patetično je prositi za pomoč, ko je ne potrebuješ! To je izkoriščanje. To je parazitstvo. Črpanje energije od nekoga, ki jo potrebuje ravno tako, kot mi.
Delitev problemov z drugimi je včasih koristna, da si olajšaš dušo. A večkrat s tem nehote prenesemo probleme na sočloveka, ki nam želi pomagati. Zdaj nismo slabe volje samo mi, ampak še ljudje, ki nas imajo radi. In kaj smo dosegli? Energijo okolice smo spravili na svoj nivo. Jo znižali in umazali. In zdaj lahko funkcioniramo. Pa res lahko? Ne bi bilo bolje, da bi poskusili dobiti nekaj pozitivne energije, namesto da širimo negativno?
Najprej moraš rešiti sebe, šele potem lahko pomagaš drugim. Osnovna napaka človeka je, da se najprej loti reševanja problemov drugih, šele nato svojih. Če sploh. Zakaj? Ker radi trpimo. Ker je dober občutek, če se okolici smilimo. Ker dobimo pozornost. In pozornost je, če priznamo ali ne, naše gorivo. Dviguje nam samozavest, nam hrani ego in omogoča, da po ulici hodimo z dvignjeno glavo. Naj prvi vrže kamen tisti, ki ne potrebuje pozornosti. Naj mu sledijo tisti, ki trdijo, da jih ne gane, kaj o njih misli okolica. Ljudje smo pač družabna bitja in sami težko prosperiramo, ne glede na to, kako se trudimo. Mar ni konec koncev tudi jebesemeni poza namenjena zgolj zbujanju pozornosti? Pokazati, da si nadčlovek. Da si presegel sivino povprečnosti ...
Skratka. Poskusimo rešiti sebe in ko bomo pripravljeni, širimo pozitivno energijo na druge. Nalezljiva je, zato ne bo težav z oddajanjem. Topla je, mehka in diši, zato ne bo težav s sprejemanjem. In svet bo lepši kraj. In jaz bom lažje spal. (več ...)
Objavljeno: 27.7.2010 ob 17:14 | Ogledov: 95 | Komentarjev:
Sedim v kavarni sredi mesta (Blog)
sedim v kavarni sredi mestav ustih napol pogorela cigareta pred mano prazen vrček piva gledam v oblačno nebo in čudna glasba mi odmeva v glavi
ozrem se levo dve prsati mladoletnici spogledujeta se z mano mi mežikata in se hihitata
pogledam desno mlad zaljubljen parček poljubljata se in božata in si šepetata sladke laži
ugasnem cigareto in v glavi zavrtim glasbo nazaj pokličem natakarja in naročim nov vrček piva
še enkrat pogledam desnomalo dlje kot prejizostrim pijani pogledmalo utišam glasbo in ustavim čas
za trenutek pozabim dihatiko me prevzame tvoja lepotabožanska milina obrazasnežnobel nasmehki ga objemajo svetloroza ustnice
pogledaš levočas še vedno stojiljudje kot brezbarvni kipiko se požirava z očmiin pijeva iz čaše trenutka
našobiš svetloroza ustnicein mi pošlješ poljubvidim ga kako lebdi nad sivimi glavamipreden se mi nežno dotakne obrazain se razblini kot milni mehurček
spet zaslišim glasbonežnejša je kot prejbolj živega odtenka in drugače dišisive glave se obarvajoko počasi pogledaš stran
opazujem svetloroza kotičkaki se pomikata proti ličnicamako dvigaš kozarecga nežno podržiš pred obrazomčastiš njega vsebinoin jo počasi izpiješ
sedim v kavarni sredi mestain prižigam novo cigaretopred mano poln vrček pivagledam v živomodro neboin simfonija mi odmeva v glavi (več ...)
Objavljeno: 25.7.2010 ob 22:44 | Ogledov: 65 | Komentarjev:
Miroljubna militantnost ali kdo je anarhist? (Blog)
In sem obiskal novinarsko konferenco Prekercev. Lep dan je bil, čudovit pravzaprav in sem šel. V Roga. Kjer se lahko kadi in kjer ti prijazno postrežejo s kavo. In medtem, ko sem se navduševal nad kadrom izpod mize brez prta, se je začelo. “Mi nismo krivi” … “mi smo miroljubni” …. “vsega so krivi fašisti [...]Blog je bil objavljen dne 9.7.2010 ob 13:50 (več ...)
Objavljeno: 25.7.2010 ob 22:31 | Ogledov: 38 | Komentarjev:
Family Code or If you’re not against it you’re a fag! (Blog)
I’ve been following the debate about the new Family Code for a while as it was becoming an all-out showdown as we’ve seen so many times at the great former leader of the free world George Walker Bush. If you’re not with us you’re against us. If you’re not against the Family Code you’re for [...]Blog je bil objavljen dne 10.7.2010 ob 22:10 (več ...)
Objavljeno: 25.7.2010 ob 22:31 | Ogledov: 36 | Komentarjev:
Prikazanih je samo 12 mojih zadnjih objav!
Če hočeš videti še več mojih objav, potem izberi filtre
Video | Foto | Blogi | Dogodki | Povezave ali pa uporabi iskalnik!
|
|
|
|
Jaka
Zadnjič tu: prejšnji mesec
Moški - 30 let
Ljubljana
|
|
|
"A se da od pisanja živet? Ne. Da se pa od prodanih knjig ..."
|
|
Uporabniki GenSpota so moje spletno mesto 1x predlagali svojim prijateljem!
|
POZOR!! Nisi prijavljen v GenSpot, zato NE MOREŠ:
- Priporočiti prijatelja / spletnega mesta
- Dodati prijatelja
- Poslati zasebno sporočilo
- Spremljati njegove objave
Prijavi se TU!
|
Manični poet
Michael Jordan played basketball, Charles Manson killed people, I write ... Everyone has a talent ...
Aktivirano: 23.7.2010 ob 8:41
Moja statistika
Moje dosežene točke: 266 oz. 371.mesto!
Obiskov: 761
Vseh objav: 21
Ogledov vsebin: 1932
Moje vsebine spremljajo (17)
Moje priljubljene vsebine
Moji zadnji komentarji
|