V zadnjih dneh je predvsem znameniti borec za pravice upokojencev, Karl Viktor Erjavec na veliko opletal s tem, da bo Majer skoraj zagotovo vezal (ne)zaupnico vladi na glasovanje o vnosu zlatega fiskalnega pravila v ustavo. Napletalo se je že vse mogoče, od nekakšne „nove koalicije“ pa do ponovnih predčasnih volitev, drugih v zgodovini samostojne Slovenije. O tem, koliko je Slovenija zares samostojna in kakšna je zgodovina te vukojebine, morda kdaj drugič. Kakor koli, Erjavec naj bi se že (v kavarniških pogovorih) dogovarjal z opozicijo o sestavi nove koalicije, v primeru, da bi Majer res vezal (ne)zaupnico na sprejem zlatega fiskalnega pravila v ustavo, o čemer opozicija sicer ni imela pojma, šušljalo se je že, da naj bi možnost vodenja vlade (spet) dobil Janković, Ljudmila Novak je bentila, da v drugo koalicijo kot Majerjevo pa že ne gre, Žerjav je ob možnosti predčasnih volitev grozil s „katastrofo“, medtem ko je Pahor celo zagovarjal Majerjevo namero, vsi po vrsti pa so čivkali, da bi padec koalicije smrti pomenil politično krizo v državi. Pa kaj?!
Potem pa … Potem pa so se že včeraj zgodaj popoldne v medijih pojavili namigi nekaterih ekonomistov, kako bi bilo glasovanje bolje prestaviti na jesen, sprva je takšno opcijo predlagal Igor Masten, nato pa so ga podprli še nekateri drugi eminentni misleci s tega področja. In slednjič so se predsedniki parlamentarnih strank dogovorili, da se to nesrečno glasovanje res prestavi na jesen. Majer jih je vse skupaj, z Lukšičevimi radikalnimi demokrati in Jankovićevimi pozitivnimi Slovenci, spet nategnil kot bike. Zvečer so „modreci“ sporočili, da glasovanje o vnosu zlatega fiskalnega pravila prestavljajo na jesen, opozicija pa je celo ugotovila, da se Majer tokrat ni dogovarjal s figo v žepu. My ass!
Res je sicer, da je Slovenija ta trenutek „vroč krompir“, ki si ga nihče zares ne želi prijeti v roko, tako da je opozicija pravzaprav z olajšanjem pristala na prestavitev glasovanja na jesen, saj je reva uboga, naga in bosa, brez kakršne koli alternative, tako da bi ji v tem trenutku padec Majerjeve vlade prinesel same sitnosti. Da bi rešili Slovenijo iz krize nimajo šans ne Majer, ne Lukšič, ne Janković in najbrž sploh nihče, dokler se ne bo začelo o tej državi razmišljati drugače, manj hlapčevsko do EU, še posebej pa do Nemčije, zlasti pa bolj racionalno v vseh pogledih.
Alternative seveda so, ampak jih nihče noče videti, ker bi njihovo uvajanje brez dvoma pomenilo kar nekaj rezanja v nezaslužene privilegije raznih kvazi elitnežev, ki jih elitne dela zgolj nezakonito pridobljeno premoženje, z njim pa tudi moč odločanja. Že če bi Slovenija poskrbela, da bi se vsi tisoči hektarov neobdelanih kmetijskih površin začeli obdelovati in bi na njih zasadili, kaj vem, krompir, bi ogromno število ljudi dobilo zaposlitev, s tem bi se povečala njihova kupna moč itd... In težko me bo kdo prepričal, da bi pridelane hrane v teh časih ne mogli prodati.
Seveda se bodo kojci pojavili ugovori, češ da ne moreš kar saditi oziroma sejati, kar ti paše, ker nas tukaj omejujejo evropski predpisi. Ma dajte no, kakšni predpisi!?! Kdo pa mi lahko zapoveduje/prepoveduje, kaj bom gojil na svoji zemlji in komu bom pridelek prodajal? Jebala vas Evropa, če sem lačen, pač ne morem žreti njenih predpisov!!! Lačnih pa je tej Vukojebini vsak dan več ljudi. In s takšno politiko, ki jo ponujata tako Majerjeva koalicija smrti kot radikalno-pozitivna Lukšič-Jankovićeva opozicija, jih bo lačnih vsak dan več, ne pa manj.
Tukaj je poanta in iz tega bi morala izhajati temeljna usmeritev Slovenije, namreč iz takojšnjega in konkretnega delovanja v smeri samopreskrbe, ne pa da nam prodajajo buče v obliki varčevalnih ukrepov (če nimaš ničesar, kaj pa lahko „prišparaš“?), zlatih fiskalnih pravil in znamenite mantre o „zagonu gospodarstva“ (ne poznam umetnika, ki bi to lahko realiziral brez denarja, tega pa vemo, da ni).
Ampak, dokler bo ta narod glup in naiven ter bo še naprej prepričan, kako se oblastniki trudijo za skupno dobro, mu bodo pač lahko prodajali prazne flance in ga tiščali v vedno hujšo bedo.
Tags: Zlato pravilo slovenske naivnosti