Moral sem preusmeriti pozornost Boga Očeta, kajti že spet je bil v tistem razpoloženju, ko ga je rado zaneslo v kvantanje. Poskusil sem s TV DOB:
"Bog Oče, zdaj, ko je Vodušek v preiskovalnem zaporu, kjer bo po zanesljivih podatkih ostal najmanj en mesec, četudi je, kot praviš, vse relativno, bilo pametno poslati mu scenarij za TV DOB. Nemara pa ima kujon še kje skritega kaj denarja, in če bi zavohal dober biznis, bi mogoče lahko pljunil kakšnih deset, dvajset čukov za idejo. Kaj praviš?“
„Jedeta“, se je Bog Oče prijel za osivelo glavo, a tebi še vedno roji po glavi ta perverzna ideja o TV DOB!? Človeček, morda imaš prav, vendar s tistega aspekta, ki ga ti, kot vsaj ves čas zatrjuješ in bevskaš, najbolj sovražiš, torej iz neoliberalističnega aspekta. Tako kot jaz prej za kavarno. Vsaj tako si mi očital.“
„Ups. Res je, se pardoniram, odneslo me je, za trenutek sem tudi sam podlegel histeriji brezobzirnega pohlepa. Pripravljen sem bil, res da le za hip, pa vendarle, prodati scenarij za TV DOB človeku, ki sedi zaprt zaradi suma izsiljevanja.“
„No vidiš, človeček, kao je res vse relativno? Ti meni očitaš dvoličnost, sam pa bi se prodal za denar, ki je po nekih družbenih normativih lahko hitro označen kot krvav.“
No, pa sem prišel z dežja pod kap, kot njega dni Borut Pahor, ko je skušal za vsako ceno barko spraviti v mirnejše vode, pa mu je vsa posadka, od najvišjih oficirjev, do zadnjih sužnjev, metalo polena pod noge, meni pa je pravzaprav uspelo debato potegniti v zame vedno bolj nevarne vode, kajti od neizbežnega priznanja, da brez denarja niti crkniti ne moreš spodobno, kaj šele, da bi brez njega lahko spodobno živel, pa do prve žrtve na oltar boga pohlepa, je tako hudičevo majhen korak, da se kaj hitro ujameš v lastno past.
Bog oče me je sam rešil iz te neprijetne situacije, ko je videl, da sem si res začel postavljati neka huda vprašanja o morali, je enostavno plosknil z rokama in veselo vzkliknil: „Človeček, kaj bova ukradla danes? S čim se bova prevažala to noč? Ampak, še preden začneva razpredati to temo, daj, skoči še po dva vrčka.“
Kaj ima na voljo ubogi, neznatni, ranljjivi, nebogljeni človek kot ugovor, če ga Bog Oče pošlje po pivo? NIČ!!! Čisto nič nima na voljo, s čemer bi lahko ugovarjal.
Zgrozil sem se: „Pa ne že spet, za božjo voljo!!!“ Ugovarjal sem, a zaman, volja Boga Očeta je ostala neupogljiva. Pogledal me je v oči in v njegovem pogledu je bilo jasno sporočilo: „človeček, jaz sem tukaj, da ti delim nauke, ti pa, da me oskrbuješ s pivom“.
„Pa saj ni pivo problem, Bog Oče, problem je v tem, kaj bova spet ukradla in s čim se bova prevažala, v tem je problem. Mar je res treba vsako noč krasti? Pa četudi za samega Boga Očeta.“
„Glej ga zdaj, kujona zmešanega“, je Bog oče povzdignil glas, da se je prenekatera glava v polnem gostilniškem vrtu obrnila proti nama, najprej bi trgoval s pripornikom za delnice, ki zaenkrat nimajo še čisto nobene vrednosti in je vprašanje, če jo bodo sploh kdaj imele, tukaj pa zganjaš moralo zaradi enega ukradenega kolesa.“
Tags: spet božjo voljo